Danes je ponedeljek, 4.5. in s tem počasno vračanje v “normalno” življenje.

Dobrodošel mal

“Normalno življenje”, ki bo drugačno od tistega kot je bilo, kar ne pomeni ne boljše ne slabše, le drugačno bo, na koncu dneva pa bo točno takšno kot si ga bomo sami ustvarili.

Kaj pa je pravzaprav bilo (zame) “normalno”?

Hitenje, do skoraj minute natančen plan dneva, kar mi je sicer všeč, vikendi (pre)polni druženj, pospravljanje, služba, kosilo, aktivnosti tu in tam, David večino tedna v Velenju, tekme čez vikend, časa za nas tri bolj malo.

Kaj je danes “normalno” zame?

Mi trije #muckimedvedki. Končno skupaj. Prvič kot družina odkar se je rodila Zala (2015), namreč tudi med bivanjem v Franciji smo bili vsak drug teden narazen po tri dni, zaradi Davidovih rokometnih gostovanj, midve z Zalo pa sva na dva meseca hodili domov v Slovenijo. Tudi potem, ko je igral v Zagrebu ali pa zdaj v Velenju, smo (bili) ločeni, saj sva z Zalo ostali doma in se tako vidimo načeloma vsak drug dan, kakšen vikend tudi ne.

Moram priznat, da sem se na začetku karantene obremenjevala s tem, da sem ves svoj čas namenila družini in, da bi zdaj mogla z glavo skozi zid, na silo začet nekaj ustvarjat na temo z manj odpadki, obremenjevala sem se s tem, da ne dajem dovolj objav na socialna omrežja, da me bo čas prehitel, da vsi drugi objavljajo samo jaz ne, obremnjevala sem se s tem, zakaj ne najdem dovolj moči …

Potem pa sem si rekla dovolj in sem situacijo sprejela kot BLAGOSLOV, saj smo bili mi trije končno prvič kot družina skupaj – skupaj obedujemo, skupaj hodimo na izlete, skupaj kuhamo, skupaj planiramo teden, skupaj se hecamo, skupaj ustvarjamo in kreiramo našo realnost – TUKAJ IN ZDAJ. In ko sem to ozavestila in sprejela, …da je moja naloga med virusom biti mama in žena, pa seveda, da sem tudi jaz kot taka popolnoma dovolj, in da bo vse ok, če nisem ne vem koliko prisotna na družbenih omrežjih (objavljam večinoma zvečer ali med počitkom, ker ne želim, da si Zala zapomni ta čas po tem, da sem bila konstantno na telefonu), da ne bom pozabljena in da bo še prišel moj čas…. takrat se je vse začelo postavljati na svoje mesto. Prav tako smo 3. teden karantene uvedli novo rutino (najbrž je bila to peta v teh tednih :)), ki trenutno še deluje 💪 in v katero smo dodali tudi čas zame, tako da sta zdaj dva do trije popoldnevi na teden samo zame in takrat ustvarjam vsebine za manj odpadkov, ali pospravljam, ustvarjam, samo sem. Kar se mi zdi pomembno je to, da ne zblaznim v tem času in, da imata skupen čas tudi David in Zala, da se povežeta, saj imata drugačno igro kot jo imava midve ali mi trije.

Normalno mi je tudi kot neke vrste “homeschoolinga” za Zalo – mala šola, ki jo imava ob dopoldnevih 3x na teden, tako mi je postalo normalno, da ponavljava črke in številke ob vsakdanjih opravilih (kuhanju, v gozdu, med obešanjem perila) pri katerih pomaga. Hvaležna sem za učenje skozi življenje. Vem, da pogreša vrtec ter svoje prijatelje, vzgojiteljici in tudi jaz že nekako čakam, ampak četudi bodo odprli vrtce 18.5. sva se z Davidom odločila, da je do junija ne dava v vrtec in se bo čuvala ali pri meni (odvisno ali grem že v službo ali ne, prav tako se ne ve za Davida ali bo začel s treningi) ali pri babicah. Odločila sva se, da ne bova prehitevala dogodkov.

Normalno mi je “nedruženje” z drugimi ljudmi. Sem zelo družabna in rada imam ljudi pa vendar mi paše tudi mir in neobremnjenost s tem ali sem komu obljubila, da se vidimo na kavi in potem občutek krivde, da se ne. Prav tako ne pogrešam po 4 druženja na vikend (kar se je znalo velikokrat zgodit) in s tem čakanje na moj najljubši dan ponedeljek, ko se je vse umirilo.

Normalno mi je pitje kave doma.

Normalno mi je biti brez make upa.

Normalno mi je biti brez modrca.

Normalno mi je hoditi v trenirki in kdaj pa kdaj natakniti “ta lepše” pajkice. 🥳

Normalno mi je hoditi v naravo 5x na teden in odkrivati do zdaj še nam nepoznane lepote v naši občini.

Normalno mi je kuhati z veseljem vsak dan, s čimer sem izboljšala svojo kuho. 😀

Normalno mi je imeti počitek po kosilu.

Normalno mi je reči ne projektom in ja sebi.

Normalno mi je planirati dneve tudi v karanteni, kar mi je bilo sicer prve tri tedne nepomembno in je bil moj Phoebe planer popolnoma prazen in nedotaknjen, zdaj pa… Kreiranje naših dnevov me pomirja,  mi je v radost in mi nudi varnost. Planiranje mojega čarobnega jutra (yoga, voda, kava v tišini, branje, pisanje dnevnika) me napolnjuje s toplino in z občutkom, da se dan po jutru pozna. To ne pomeni, da ni prostora za spontanost in da se kakšen dan ne zamenja z drugim.

Normalno mi je …

Vem da se bom/o navadili tudi  na “normalno” življenje po karanateni, ki bo sicer drugačno, pa vseeno. Ne obremenjujem se s tem kaj vse bo, če bo. Šla bom dan za dnem, korak za korakom. Z novo izkušnjo za sabo ter prijetno mislijo, da smo vsi stopili nekaj korakov nazaj, da si je zemlja končno odpočila od nas in zadihala.

Vsem tistim, ki pa ste danes šli ali pa še greste v službo v naslednjih dneh pa srečno in ostanite zdravi 💚

Objem,

Jana 🌿

Kaj pa je za vas “normalno” v tem času? Kako oziroma na kakšen način se boste pa vi vrnili v vašo novo “normalo”?

 

Za lažje planiranje in kreiranje vaših dnevov lahko pri Phoebe planer čas za vse uporabite mojo kodo: JANA15 za 15% popust na katerikoli Phoebe izdelek.Phoebe planer - čas za vse